Življenje razseljenih Libanoncev med šotori, strahom in eksplozijami, ki se ne nehajo

Lovke vojne v Iranu so kmalu po svojem začetku segle tudi v Libanon. Tamkajšnje skrajno gibanje Hezbolah, ki je med iranskimi zavezniki, je 2. marca z raketami napadlo sever Izraela, na kar je vojska judovske države odgovorila s silovitimi povračilnimi napadi.

Hezbolah je nato sporočil, da je premirja konec, in začeli so se spopadi z izraelsko vojsko. Ta je začela obsežne kopenske operacije na jugu Libanona ter zračne napade na Bejrut in druge predele države. Oboroženo šiitsko gibanje prav tako še vedno izvaja napade na Izrael. Po zadnjih podatkih je v napadih na Libanon umrlo 1.460 ljudi, razseljenih pa je okoli 1,1 milijona Libanoncev.

Veliko je notranje razseljenih. Novinarji televizije Deutche Welle (DW) so govorili z gospo Fatme, ki z družino sedaj živi v improviziranem šotorišču v Bejrutu. Po začetku spopadov so ga postavili v nakupovalnem središču, kjer zdaj v šotorih živi okoli 250 družin. Imajo oskrbo z vodo in hrano, ki jo delijo človekoljubne organizacije, a kaj več je težko pričakovati.

Človeško dostojanstvo je tu načeto. Tako Fatme ne gre rada niti na stranišče. "Moraš stati v vrsti in vsi te gledajo. Sram me je," je povedala za DW. V zatočišču živi skupaj z možem, 7-letno hčerko in mamo. Njen mož, ki je po poklicu tesar, je s popravili pomagal drugim v šotorišču in tako ima družina na voljo dva šotora.

Družina je v bejrutsko šotorišče pribežala iz drugega dela prestolnice, natančneje iz četrti Dahija. Gre za veliko četrt, ki je pogosta tarča izraelskih zračnih napadov, saj naj bi tam bila trdnjava Hezbolaha. Ljudje, ki so tam živeli, Dahijo opisujejo kot prijetno in živahno četrt. "Tam smo imeli popolnoma normalno življenje. Hčerka je hodila v šolo, mož je delal kot tesar, jaz pa sem skrbela za dom. Življenje je bilo tam dobro. Počutili smo se varno in stabilno," je povedala Fatme.

Ko so se napadi začeli, je družina takoj šla v avtomobil in se odpeljala. Še sami niso vedeli, kam. Vmes so se dvakrat vrnili v Dahijo, a zaradi novih napadov spet odšli. Najprej so spali v avtomobilu, nato pa so dobili prostor v bivšem nakupovalnem središču. Kot je poudarila Fatme, se nikjer zares ne počutijo varne. Najtežje so zanje noči. "Eksplozije so zelo glasne. Veliko ljudi je prestrašenih in zato spijo povsem oblečeni," je povedala DW.

Travme neprekinjenih napadov

Fatme je pojasnila, da so iz Dahije zbežali predvsem zaradi njene hčerke, saj si ni mogla predstavljati, da bi izgubila edinega otroka. Kot je pripovedovala, dolgo ni mogla zanositi. Njena hčerka še vedno čuti posledice vojne iz leta 2024.

Takrat je Izrael na podoben način napadel Hezbolah v Libanonu s kopenskimi operacijami in zračnimi napadi. Ti so trajali do novembra istega leta, ko je bilo doseženo premirje, a tudi ta dogovor je bil večkrat prelomljen. Misija ZN v Libanonu je naštela več kot 15.400 izraelskih kršitev premirja.

Sogovornica DW razlaga, da so napadi iz leta 2024 ter vsi kasnejši napadi na hčerki pustili globoke posledice. "Strah jo je, še posebej, če mora kam iti sama. Če se sliši kak glasen zvok, si takoj pokrije ušesa," je povedala. Pogosto joče, in takrat jo Fatme stisne k sebi. "Takrat moram pozabiti na svoje strahove in jo potolažiti," je dejala.

V težkem obdobju se še vedno najdejo trenutki, ki Fatme dajejo nekaj upanja za prihodnost. Take občutke dobi, ko se njena hčerka brezskrbno in smejoče igra z drugimi otroki v šotorišču. Takrat se ji zdi, da bo vse v redu.

A občutek ne traja dolgo. Zvok izraelskih dronov nad mestom in oddaljenih eksplozij jo postavijo v kruto realnost trenutka. Vse, kar je družini ostalo, sta dva šotora in zasilno življenje. "Nismo prva in zagotovo nismo zadnja družina, ki je morala zbežati. Zdržali bomo. Hočem pa, da ljudje tam zunaj vedo, da smo pred tem živeli dobro in z dostojanstvom," je pogovor za DW sklenila Fatme.